Po naporni vožnji z vlakom in avtobusom ter postavljanju šotorov, se še ob zadnjih minutah svetlobe odpravimo raziskovat okolico. Spustimo se do reke in po njenem bregu se spustimo s tokom. Bine se ne mora kaj, da ne bi preizkusil temperaturo vode. Ena, dva, tri in že veselo čofota po vodi. Še jaz namočim noge v reko, presenetljivo topla. Odlično, ne bi ravno bil vesel, če bi se ob jutrišnjem spustu prevrnil s kajakom v mrzlo vodo.
Tema nas je ujela, tako, da se obrnemo in vrnemo v kamp. Na vrsti večerja. Žiga nabere dračja, da bo lahko prižegal ogenj, na katerem bomo spekli domače klobase, ki jih je Polde prinesel s seboj. Pa še krompir bomo na koncu spekli na žerjavici. Ogenj veselo plapola, naše klobase nataknjene na dolge palice, pa lepo cvrčijo v ognju in naokrog širijo omamen vonj. Iz hladilne torbe poberemo še zadnje pločevinke piva, do jutri se bodo preveč segrela, jih je treba danes spraznit. Večerjamo in se veselo pogovarjamo med seboj. Vsi nasmejani, vsi dobre volje. Kako tudi ne, smo daleč od doma, daleč od šole in obveznosti; prav takšno taborjenje ob tabornem ognju ob reki si človek zapomni. Po končani večerji vse smeti pospravimo za seboj in posedemo okrog ognja, ki daje ravno toliko svetlobe, da se vidimo med seboj. Kdo bi si mislil, šest fantom skupaj, brez punc, pa tako luštno se imamo. Franci tiho vstane in stopi do šotora po svojo kitaro. Sede na sredino in čisto na tiho, skoraj nežno njegovi prst drsijo po strunah in prijetna melodija zapolni prostor okrog nas. En po en se počasi pridružimo in na tiho prepevamo.
Smo generacija naše bivše skupne države, tako da večinoma pojemo taborniške pesmi. Tako potihoma, kot so to včasih v času vojne počeli vojaki pred kakšno pomembno bitko. Piva je hitro zmanjkalo, s suhim grlom pa ne moreš pet. pogasimo ogenj in se odpravimo k počitku. Jutri nas čaka bitka na vodi.