Moje prvo srečanje z Luka Koper ni bilo turistično, temveč precej bolj praktično. Šla sem z očetom po avtomobil, ki je prišel iz tujine, in takrat se mi je prvič odprl povsem nov svet. Do takrat sem mislila, da je pristanišče samo prostor, kjer so ladje in kontejnerji, ampak ko sem stopila tam na ogromno območje, kjer se vse premika kot dobro utečen stroj, sem postala skoraj prevzeta.
Najbolj me je presenetila velikost. Kamorkoli sem pogledala, so se dvigovali žerjavi, tovornjaki so vozili v neskončnem ritmu, ladje pa so ležerno čakale na svoj prostor. Oče mi je razlagal, da je Luka Koper srce slovenskega izvoza in uvoza, jaz pa sem gledala ravno tiste drobne detajle, ki jih prej nikoli nisem opazila. Ljudje, ki delajo tam, so del ogromnega sistema, v katerem se vsak premik računa.
Ko sva urejala dokumente za prevzem avtomobila, sem opazovala zaposlene pri delu. Presenetila me je njihova hitrost, a hkrati neverjetna zbranost. Vsak je natančno vedel, kaj mora narediti. Oče se je pošalil, da bi jih morala videti ponoči, ko je promet enak, če ne še večji. Takrat sem začela razmišljati, kako zahtevno mora biti delo v tako kompleksnem okolju kot je Luka Koper.
Najbolj se mi je vtisnil trenutek, ko je ena izmed ogromnih ladij začela manevrirati proti obali. Zdelo se je, kot da gledaš premikanje zgradbe. Vse skupaj je delovalo neverjetno natančno in usklajeno. Kasneje sem izvedela, da prihajajo tja avtomobili, žito, kontejnerji, tekočine, celo izjemno občutljivi materiali. V tistem trenutku sem dojela, da Luka Koper ni le pristanišče, ampak logistični svet zase.
Danes, ko slišim Luka Koper, ne pomislim več samo na ladje ali kontejnerje. Spomnim se občutka, ko sem prvič stala sredi pristanišča in gledala, kako se svet premika v nekem svojem ritmu. In tiho si mislim, da bi vsak moral to vsaj enkrat doživeti.