Estetika me je začela zanimati precej pozno. Dolga leta sem bila prepričana, da je to nekaj, kar se tiče le videza in površinskega vtisa. A potem sem šla skozi obdobje, ko sem se želela počutiti bolje, predvsem sama s sabo. Začelo se je z majhnimi koraki: urejeni nohti, nežen make-up, bolj kakovostna nega kože. Hitro sem ugotovila, da estetika ni zgolj to, kako izgledaš, temveč kako se ob tem počutiš.
Zame danes to pomeni ravnotežje. Ravnotežje med naravno in poudarjeno lepoto, med zdravjem in stilom, med sproščenostjo in urejenostjo. Spoznala sem tudi, da estetika ni univerzalna. Vsaka ženska ima svoj izraz, svoje poudarke, svoje meje. Pomembno je, da slediš sebi in ne trendom. Lahko nosiš rdečo šminko, ker jo obožuješ, ne zato, ker jo narekuje modna revija.
V zadnjem letu sem obiskala nekaj salonov, kjer sem se prvič srečala s profesionalnimi estetskimi tretmaji. Ni šlo za velike spremembe, ampak drobne popravke, ki so mi dali zagon. In predvsem, izkušnje so bile pozitivne. Strokovni pristop, toplina osebja in občutek, da sem slišana.
Danes ne bežim več pred ogledalom. Nasprotno, vsak dan je nova priložnost, da z drobnimi detajli izrazim tisto, kar čutim. Estetika je postala moj način, kako sebi rečem: Vredno je. Ne zaradi drugih, ampak zase. In to šteje največ.
Poleg videza je zame estetika postala tudi skrb za dobro počutje. Recimo kako si zjutraj uredim prostor, kako si pripravim kavo, kako izberem oblačila – vse to spada v moj vsakdanji estetski ritual. Ugotovila sem, da me urejeno okolje pomirja in mi daje občutek nadzora. Ko se dobro počutim v svoji koži delujem bolj zbrano, samozavestno in odprto. Nič več ne razmišljam o tem, kaj si drugi mislijo. To ni maska, je način, kako poskrbim zase – z občutkom, pozornostjo in spoštovanjem.
Estetika zame ni razkošje, temveč vsakodnevna praksa, ki mi pomaga živeti lepše, bolj zavestno in umirjeno življenje.