Nujno moram očistiti žaluzije, ker jih nisem že najmanj eno leto. Ko bom to naredila, bom pa končno lahko pomila okna, ki me tudi že čakajo nekaj mesecev. Ampak najprej grem na sprehod in na kavo, ker je danes sobota. Ne glede na to kaj vse imam. Sobota je vedno dan zame in samo za stvari, ki so mi všeč. V nedeljo pa naredim tudi nekaj manj prijetnih stvari, ki imajo vsaj prijeten rezultat. To nedeljo bodo žaluzije ponovno čiste in prav tako okna.
Ko sem zaključila s svojim načrtom za konec tedna, je končno zazvonil telefon. Prijateljica je končno prišla do mene, da greva skupaj na kavo. Verjetno tudi na sladoled, ker greva v eno kavarno, kjer imajo domači sladoled. Res je dober, pa še vrhunsko kavo skuhajo.
Vedno, ko se dobim z Anjo, najina kava traja najmanj dve uri, če ne celo pet ut. Tudi to se je enkrat zgodilo. Zato si vedno vzamem zelo veliko časa in tudi najdem tako kavarno, kjer je blizu kakšna sprehajalna pot. Medtem, ko se poslušala Anjo kako mi razlaga o svojem otroku, sem opazila žaluzije v lokalu, kjer sva bili. Tako lepe se bile, kot bi bile nove ali pa jih je nekdo ravnokar očistil. Ko sem si jih ogledovala, sem se spomnila, kaj me čaka jutri. Upam, da mi bo uspelo čiščenje in bodo tudi tako lepe, kot so te žaluzije v kavarni.
Ko sem se nagledala oken, kjer so žaluzije, je prijateljica ravno zaključila zgodbo o tem, kako je njen otrok niti najmanj ne uboga. Prav žal mi je vseh prijateljic, ki gredo v prvih letih materinstva čez toliko težav. Saj vem, da se vse potem umiri in vse najdejo nekakšen način, ampak noben začetek ni lahek. Še dobro, da mene čakajo jutri samo žaluzije in ne kakšno prerekanje z otrokom.
