Prvič sem ribiško palico držal v rokah pri 30 letih, ko mi je prijatelj rekel, da gre na ribarjenje in če grem zraven. Ker sem tisti vikend res bil prost, sem se odločil, da mu bom delal družbo, čeprav me ribarjenje ni nikoli zanimalo.
Ko sva se odpravljala, sem bil presenečen, kaj vse sva morala vzeti s seboj in kaj vse je on potreboval. Končno sva prišla do jezera. Ker je on znal loviti, sem predlagal, da bom sam postavil šotor, v katere bova prespala on pa naj lovi robe. Ko sem postavljal šotor, sem se zabaval in vedno bolj dobro mi postalo.
Po tem sem naredil obema malico in kasneje tudi sam poskusil kaj uloviti, ko si je prijatelj vzel malo časa zase in šel počivat. Takrat sem ujel prvo ribo in res sem bil vesel. To ni bila majhna riba, bila je kar velika in še prijatelj je bil presenečen. Ko ujameš prvo ribo, pa te prime, da bi lovil še naprej in tako sem jaz postal ribič, ker me je ribarjenje enostavno potegnilo.
Vse skupaj mi je bilo všeč, kako si v naravi in tišini in kako ujameš veliko ribo. Ker še nisem bil navajen na ribe, se mi je seveda prva zasmilila in sem jo vrgel nazaj. Pravzaprav še danes kar vse ulovim, vržem nazaj v jezero.
Danes imam svojo opremo in grem tudi sam ribarit, ker mi včasih prav paše, da se odmaknem od mestnega vrveža. Lahko pa se samo zahvalim prijatelju, ki mi je pokazal svet ribarjenja.
…